PAVEL VI. NEOKATEHUMENSKIM SKUPNOSTIM

Vatikan, avdienca 12/01/1977

Vatikan, splošna avdienca, 12. januarja 1977

(prevod po izvirnem posnetku Radia Vatikan)

Vse vas pozdravljamo ‘in nomine Domini’ (v Gospodovem imenu). Čeprav ta letni čas – smo sredi zime – ni najprimernejši za romanja, izlete, obiske in srečanja, imamo to veselje, da vam lahko izrazimo dobrodošlico v naši dvorani, počaščeni s tako obilno navzočnostjo obiskovalcev, ki jih bomo zdaj imenovali.

Vedite, da vas vse iskreno pozdravljamo v zavesti, da ste predstavniki, prenašalci blagoslova, ki nas presega, torej predstavniki, služabniki Gospodove milosti, ki jo želimo posredovati vsem, in to prav s čutom za tisto povezanost, tisto ljubezen, tisto duhovno zedinjenje, tisto edinost, po kateri izstopamo zaradi svoje vere in sreče, da pripadamo skrivnostnemu Kristusovemu Telesu. Vsem vam naš blagoslov in pozdrav!

S svojo molitvijo in duhovnim spominom bomo pospremili ta trenutek, ko nas s svojim obiskom navdajate s pristno srečo, da smo skupaj in s Kristusom.

Pozdravi: zelo smo veseli in ganjeni, da je z nami posebna skupina škofov, ki jih pozdravljamo in jih bomo – da ne bi preveč podaljševali tega uvoda v našo splošno avdienco – kasneje ločeno pozdravili v sosednji dvorani.

… Da pa se boste seznanili vsaj s poreklom teh škofov in pomenom te druge skupine naših bratov v škofovstvu, s katerih navzočnostjo smo danes počaščeni, bomo, kot nam je bilo predlagano, prebrali od kod prihajajo: imamo dva škofa iz Mehike, po enega iz El Salvadorja, Gvatemale, Hondurasa in Dominikanske republike, po dva iz Brazilije, Ekvadorja, Peruja, Urugvaja in Filipinov; eden je iz Anglije, eden iz Španije in eden iz Portugalske, nekaj pa jih je iz Italije – nadškof Rossana in škofje Sarzane, Brugnata, Macerate, Tolentina, Fabriana, Rietija, Terama, Crotoneja in, končno, Piazza Armerine.

Ta avdienca ima resnično katoliški, da ne rečemo ekumenski, značaj; vendar katoliški pomeni še več, ker gre za že dovršeno in doživeto popolnost; zato pozdravljamo vse te sobrate in skušamo v njihovih srcih prebrati razlog njihovega prihoda ter nanj odgovoriti z vso svojo simpatijo in vzpodbudo za to tako pomembno dejavnost njihove službe.

Ti spremljajo veliko skupino, ki jo bomo zdajle imenovali, in za katero smo pripravili kratek govor, kakor je to običaj v splošnih avdiencah. Še enkrat izražam vsem tem škofom dobrodošlico in jih, takorekoč, objemam. Še toliko bolj nas povezuje njihova navzočnost pri izkazovanju časti naši Sveti Cerkvi in čaščenju Jezusa Kristusa, kot tudi njihova apostolska skrb za pridobivanje duš v današnjem svetu in njihovo skupno upanje, ki se nadaljuje v času in ga presega, na končno eshatologijo vidnega in popolnega srečanja z našim Gospodom Jezusom Kristusom. Njim velja naša spoštljiva zahvala za udeležbo na tej avdienci, naša pomoč in naš blagoslov, ki naj doseže, predragi sobratje v škofovstvu, tudi vaše škofije; zagotavljamo vam, da te naše želje spremljajo molitev, voščila in skupno upanje v Kristusa.

Zdaj, torej, najprej pozdravljamo veliko skupino, ki tvori glavni del te avdience, in o kateri bomo kasneje nekaj povedali: to so župniki in laiški misijonarji neokatehumenskih skupnosti. Prihajajo iz različnih držav in, kot vidite, tvorijo zelo raznoliko skupnost – duhovniki, redovniki, laiki itd. Vsem izražamo prisrčno dobrodošlico. Kasneje bomo povedali nekaj besed o tej priložnosti in namenu, ki jih združuje in zaradi katerega izpovedujejo svojo vero v Cerkev, na koncu pa podelili naš posebni blagoslov. Ponavljamo, neokatehumenske skupnosti iz različnih držav in celin.

… Zdaj bomo pozdravili največjo skupino in jim dali, recimo temu, majhno darilo, ki ga običajno dajemo na naših splošnih avdiencah, besedo namreč, besedo za, ki naj postane predmet meditacije in premišljevanja, in ki je, če ne drugega, dokaz naše naklonjenosti do tistih, ki jo poslušajo.

Navzočnost skupine, ki na tej avdienci izstopa zaradi svojega števila in ji pripada večina tu navzočih, ter položaj obiskovalcev – vaših voditeljev in predvsem skupine škofov, ki ste jih pripeljali s seboj – članov neokatehumenskih skupnosti, nam ponuja priložnost, da opozorimo naše obiskovalce in tiste, ki poslušajo naš prenos, na dva dogodka v Katoliški Cerkvi. Prvi je Škofovska sinoda izpred treh let, leta 1974, ki je imela za temo evangelizacijo: kako širiti evangelij v našem času. To je bila tema sinode iz leta 1974, ki nam je dala snov za našo naslednjo apostolsko vzpodbudo “Evangelii Nuntiandi”, objavljeno 18. decembra 1975. Če bi hoteli delati reklamo za svoje dokumente, bi vam jo skorajda priporočili, ker je tako bogata in pričuje o vsem, kar so škofje povedali na sinodi. Poskušal sem pojasniti, zbrati skupaj vse njihove zamisli, jih urediti in napraviti razumljive, s čimbolj preprostimi in, kar je najpomembnejše, čimbolj jasnimi besedami. Zato si jo, ponavljam, upamo priporočiti, še zlasti vam, ki želite biti neokatehumeni, kar pomeni poučevati, evangelizirati te velike množice ljudi, ki vam jih uspe doseči. Mislim, da bi bilo to dobro za vas in za vaše učence.

Drugi dogodek pa je še v prihodnosti, in se bo začel letos, 30. septembra: še ena škofovska sinoda. Tu bomo imeli kakih dvesto škofov z vseh koncev sveta, ki jih bodo imenovale njihove škofovske konference. In kakšna bo tema? Spet evangelizacija, a z drugega vidika, z vidika “kateheze”: kako poučevati verouk, zlasti otroke in mladino, pa tudi odrasle, na tej stopnji naše civilizacije; in kako postati učitelj verouka. To temo so hoteli škofje, zato jo bomo znova obravnavali in razvili; s tem želim povedati, kako aktualni ste vi, katehumeni.

To potrjuje zavest, da je temeljno poslanstvo Cerkve širjenje evangeljskega sporočila, v skladu z zadnjim Jezusovim naročilom, ob koncu njegove vidne navzočnosti na zemlji – kaj je že rekel? Pojdite in oznanjujte! Pojdite in učite vse narode. Ta zavest, ponavljam, je živa in dejavna v današnji Cerkvi.

Kolikokrat pravijo ljudje, ob pogledu na minulo zgodovino, ki je zaznamovala razna obdobja zgodovine Cerkve: “Le s čim so se ukvarjali?” Z vojnami med posameznimi državami, z dogmatičnimi vprašanji in podobnimi stvarmi, ki so prav malo zanimale javno mnenje ali zadevale dušnopastirski apostolat. Cerkev je znova začela razmišljati o svojih pravih dejavnostih in pastoralnih dolžnostih, prva med katerimi je oznanjati evangelij, iti svetu naproti in reči: “Glej, prinašam ti sporočilo, sporočilo, ki so ga angeli prinesli na zemljo: ‘Slava Bogu in mir na zemlji’, in nato Kristusovo sporočilo, oznanjati evangelij, se pravi veselo novico, ki nas jo je naučil Jezus Kristus.

Ta zavest o temeljnem poslanstvu Cerkve – oznanjevanju evangelija – je, ponavljam, v današnji Cerkvi živa in dejavna ter jo vso zaposluje, kar je čudovito. To je naloga vseh njenih služabnikov: škofov, duhovnikov, redovnikov, redovnic in tudi vernikov! Verniki sami postajajo glas, ki mora razširjati to sporočilo; sporočilo evangeljskega oznanila, ki ga je treba danes, bolj kot kdajkoli prej, oznanjati, in to iz dveh, navidez nasprotujočih si razlogov.

Prvič: moramo ga oznanjati, ker je svet naglušen, zato je treba povzdigniti glas in najti način, da ga bodo razumeli, nato pa je treba vztrajati in vse povabiti v novo šolo itd. Ta problem postane za nas izziv in vzpodbuda, da postanemo učitelji našega katehizma, to je evangeljske Resnice, ki jo oznanjamo.

Drugi razlog je ravno nasproten prvemu. Kdor zna videti, kdor zna brati srce množice, srce sveta, ta vidi globoko nezadovoljstvo, nemir, potrebo po besedi resnice, po dobri besedi, besedi, ki govori o smislu življenja! Današnji svet namreč ne ve več, kaj to je, in nima več moči, da bi opredelil samega sebe; živi kot kratkovidni, kot slepi sredi teme. Mi pa imamo svetilko, imamo Besedo evangelija, ki postane luč sveta. Gospod je rekel svojim apostolom: vi ste luč sveta. Če smo torej luč sveta, moramo iti naproti tem ljudem, ki so izgubljeni, ki so tako jezni, tako okrutni, tako brez orientacije, tako brez načel, brez dobrega in človeškega obnašanja; iti jim moramo naproti in jim reči: Glej, to je pot, to je smer. Ponavljam, Cerkev govori iz teh dveh razlogov: eden je težavnost, drugi pa priložnost za oznanjevanje evangelija.

Nahajamo se torej v apostolskem, misijonarskem in didaktičnem obdobju, ki je v življenju Cerkve bolj poudarjen kot kdajkoli prej, in v katerem moramo sodelovati vsi. Izgradnja skrivnostnega Kristusovega telesa na zemlji, to je naše sedanje Cerkve, kot pravi Koncil (Lumen Gentium 33), ni zgolj dolžnost duhovnikov in škofov, temveč vsakega vernika. Vsakdo mora biti priča in znati posredovati sporočilo, ki ga je prejel, če ne drugače, s svojim zgledom in podporo. Ni kristjana, ki bi bil nem, ki bi bil sterilen, ni kristjana, ki bi živel samo zase; živeti mora za skupnost, za skrivnostno Telo, ki se imenuje Cerkev.

S tega vidika je jasno in zaželeno, da se množijo prizadevanja za uresničitev tega neizmernega in nujnega programa evangelizacije, katehizacije. Obstaja veliko drugih pobud, ki so podobne vaši. Tako smo priča razcvetu dejavnosti in sredstev za čim boljše in čim razumljivejše razširjanje evangeljskega sporočila.

Videli smo, da ta mnogovrstni pojav v sveti Cerkvi ne zadeva samo didaktičnega vidika njenih dejavnosti. Ne gre zgolj za prenos znanja z učitelja na učenca, temveč za nekaj širšega, bolj pedagoškega in življenjskega, kar zadeva tudi način življenja, in v katerem pouk verskih resnic poteka vzporedno z akademskim poukom, še več, skupaj z izpovedjo življenja, katerega norma in načelo je.

Poleg tega opažamo, da ta naloga ni neko težko breme za tiste, ki jo opravljajo, niti za prejemnike, čeprav v resnici tudi ni lahka. Kaj je namreč eden največjih problemov, s katerimi se srečujejo duhovniki? To, da nihče ne pride. “Kakšen dolgčas je poslušati pridige, poslušati predavanja, se učiti katekizem! To me utruja. Raje bi šel na sprehod, v kino, se igrat itd.” Skratka, ta Cerkev, ki poučuje, postane tako dolgočasna. Vendar ni tako! Recimo to sami sebi in tudi svojemu ljudstvu. Kdor doume skrivnost resnice, ki jo vsebujejo naše besede, postane kot presvetljen s to lučjo, s to resnico in se spremeni tako v apostola, duhovnika ali oznanjevalca, kot v učenca, ki posluša: “Oh! Nisem si mislil, da je tako čudovito, oh, res je, le poglej…” Odpre se, ponavljam, nek horizont skoraj neslutene svetlobe in lepote. Uresničevanje te težke naloge postane čast, postane sreča, postane poklic, ki plemeniti in povzdiguje.

Če so med vami misijonarji, bi jih rad vprašal: zakaj ste misijonarji? Zato, ker vas povzdiguje čut za evangelij, oznanjevanje Resnice, skrivnosti življenja, Božjih načrtov in upanja, ki ne umre! To postane tako čudovito, da ni več poti nazaj. Tako tudi mi postanemo poklicani za apostole in oznanjevalce te resnice! Izvrševanje te dolžnosti ni več dolgočasno, pa tudi poslušanje ne; v sebi nosi povračilo za napor, ki ga povzroča, in osrečuje njegove pričevalce, jim daje gotovost in dela že vnaprej deležne dobrin tistega Božjega kraljestva, ki ga oznanjajo.

Naša dolžnost, na našem mestu, tu v središču Cerkve, je sprejemanje mnogih, ki prihajajo od daleč, iz misijonov. In prav te sprejemamo z velikim veseljem in jim pustimo govoriti, da bi slišali njihovo pričevanje. Nekateri imajo ogromne težave, ko ti ni jasno, kako lahko sploh preživijo, premagujejo bolezni, sovražnost, nevarnosti itd. In vendar – to vam pravim zato, ker ste tudi vi srečni – kadar govorijo in opredelijo sami sebe, izražajo srečo, ki je ni mogoče primerjati z nobeno drugo na tem svetu. In če si mi drznemo reči: “Ali bi raje ostal tukaj ali šel nazaj?” – “Nazaj, nazaj!”. In spet se gredo spopadat z velikimi težavami, ker jih prevzema evangeljsko veselje.

Zato pravimo, da tisti, ki s preprostim in velikodušnim srcem služijo evangeliju, doživijo, gotovo na skrivnosten način, a tudi po nepogrešljivem daru Svetega Duha, psihološko in moralno preobrazbo, ki spremeni težave v spodbude. Ponavljam, kar sem rekel prej: zakaj se misijonarji vračajo? Ker je tam toliko dela, ker je treba tolažiti tiste uboge ljudi, ker so v nevarnosti, “moram iti ozdravljat gobavce, poskrbeti, da se teh ubogih ljudi ne bodo polastila druga družbena gibanja in ne bodo postali sužnji neznosnih situacij.” Težava, ovira, postane privlačna. Kar je prej vzbujalo strah in je bilo dolgočasno in neprijetno, zdaj postane sila, ki privlači, motivira in obvezuje, in ki iz apostola – če uporabimo veliko besedo, a v širšem pomenu – naredi “mučenca”, kar pomeni pričevalca.

Čudovit je ta pojav. Kdor zna gledati na pojave v Cerkvi – mi imamo to odgovornost in to srečo – si ne more kaj, da ne bi rekel: Hvala ti, Bog, da si mi dal to videti, toliko ljudi, navdušenih za evangelij, ki je težaven, ki boli, za evangelij, ki veliko stane, ki ni hvaležen, za evangelij, ki trči ob vse miselnosti in grehe ter ovire sveta. Evangelij, ponavljam, osrečuje tiste, ki ga oznanjajo, in spreminja težave v stimulacije, nevarnosti v privlačnosti, in celo poraze – kar se zdi paradoks – to je neuspehe, v zasluge (… sem vsaj naredil, kar sem mogel), torej tudi v mir, ki se spokojno spušča v ta srca, ki niso imela zadovoljstva, da bi videla sadove svojih naporov.

Zdaj lahko razumemo tudi pričevanje, ki nam ga dajejo današnji obiskovalci: odvija se v jedru krščanskega življenja, ki je krst. Beseda “katehumenat” se nanaša na krst: katehumenat je bil čas priprave na krst. Danes krst ne pozna več tega razvoja, vsaj ne v smislu didaktične priprave. Ti [neokatehumeni] torej pravijo: „Bomo pa to opravili po krstu.” Posvečujoča milost ni bila dovolj; ta je zgolj prižgala ogenj, ki pa se mora nato razširiti in razsvetliti celo življenje krščenca. Na to namiguje tudi sveti Avguštin: “Če ne moremo tega opraviti pred tem, ga pa opravimo po tem” – se pravi po krstu – poduk, dovršitev izobraževanja, vso cerkveno vzgojo.

Zakrament krščanskega prerojenja mora znova postati to, kar je bil v zavesti in običajih prvih krščanskih rodov. Cerkvena praksa in predpisi so uvedli sveti običaj podeljevanja Krsta novorojenim. Kakšen poduk lahko ti sprejmejo? Zato je potreben boter, ki zastopa in govori v imenu krščenca. Vendar pa krščenec nima nič od zagotovil, ki jih boter da duhovniku. Prišlo je do tega, da je priprava liturgično strnjena v krstnem obredu. Bogoslužje še vedno nosi sledove tega pripravljalnega uvajanja, ki je bilo v prvih časih, ko je bila družba globoko poganska, pred krstom in se je imenovalo katehumenat. Kasneje je Cerkve to obdobje priprave skrčila. Zakaj? Ker so bile vse družine katoliške, vse so bile dobre, vse krščanske, družba pa je bila v bistvu krščansko usmerjena. Otroci naj bi se vsega naučili sproti. Danes pa naša družba ni več enotna in homogena. Je pluralistična, polna notranjih nasprotij in ovir za evangelij. V današnjem družbenem okolju je potrebno to metodo, kot sem rekel, dopolniti s podukom, s pokrstnim uvajanjem, ustrezno krščanskemu načinu življenja. To mora priti po krstu.

Katehumenat: priprava na krst. Neokatehumenat “po krstu”. To je skrivnost vašega recepta, ki nudi versko podporo, praktično urjenje v krščanski zvestobi in omogoča učinkovito vključevanje krščenih v skupnost verujočih, ki je Cerkev. Ti so, nadnaravno, sicer že vstopili v Cerkev, vendar so kot seme, ki se še ni imelo možnosti razviti.

Tu se znova poraja naziv “katehumenat”. Ta nikakor ne želi razveljavljati ali zmanjševati pomena obstoječe prakse krščevanja, ampak jo želi uveljavljati s postopno in intenzivno evangelizacijo, ki spominja in na nek način obnavlja katehumenat nekdanjih časov. Kdor je bil krščen, mora razumeti, premišljevati, ceniti in negovati neizmerno bogastvo prejetega zakramenta.

Z veseljem opažamo, da se te potrebe danes zavedajo v cerkvenih institucijah, župnijah in zlasti škofijah, kot tudi v vseh drugih verskih družinah. V teh strukturah so župnije, kot sem rekel, temeljnega pomena.

Tu vidimo, kako se oblikuje kateheza, ki nadaljuje tisto, česar krst ni imel. Ta “kateheza za odrasle”, kot ji pravimo danes, ustvarja nove metode in nove programe, pa tudi nove službe. Kako zelo so potrebni pomočniki! In tako vidimo katehiste, sestre in celo družine, ki tudi same postajajo učiteljice te pokrstne evangelizacije. Nove službe so v pomoč vedno bolj obremenjenim duhovnikom in diakonom pri verouku in liturgičnem sodelovanju. Nove oblike karitativnosti, kulturne in socialne solidarnosti pa povečujejo vitalnost krščanske skupnosti, jo branijo in opravičujejo pred svetom, ter jo delajo privlačno. Neokatehumenske skupnosti privlačijo mnoge, ker v njih vidijo iskrenost, resnico, nekaj živega in pristnega: Kristusa, ki živi v svetu. In to naj se uresničuje z našim apostolskim blagoslovom.